Edvard Kadič

Filozof brez dlake na jeziku.

O naravi časa

27.08.2014 ob 14:42
Pogosto lahko slišimo, kako nekdo nima časa, kako zdaj, jutri ali včeraj ni bil pravi čas ipd.

Ste se že kdaj vprašali, kaj je čas?

Mnoge, ki se začnejo nekoliko poglobljeno ukvarjati z osebnostnim razvojem, kmalu začne razumevanje časa precej begati.

Poenostavljene razlage, da je za vsako stvar vedno pravi čas, da je že prav, da se je to ali ono zgodilo ipd., so nam ob dnevnih težavah precej borna tolažba.
Narava našega bivanja v tem svetu je dualna. Razcepljeni smo med duhovno in materialno, med moške in ženske, med dobro in zlo itd.

Danes lahko zahvaljujoč Albertu Einsteinu vsi skupaj bolje razumemo, da je naš svet tudi v svojih temeljih pravzaprav le projekcija znotraj dveh dimenzij, dimenzije prostora in dimenzije časa.

Obe dimenziji imata zelo podobno naravo. Medtem ko prostor podlega predvsem razumevanju skozi prizmo zunanjih čutil (vid, sluh, otip, voh okus), pa čas podlega razumevanju predvsem skozi prizmo naših notranjih čutil. Povedano enostavneje, razumevanju našega uma.

Prostor in njegove zakonitosti, vsaj v večini, zelo dobro definira znanost, ki ji pravimo fizika. Napaka, ki pa jo večina fizikov ves čas ponavlja, ljudje pa v dobri veri zgolj povzemajo je, da si fizika kot znanost lasti pravico definirati tudi čas.
In ga definira zgolj linearno.

Čas naš um prepoznava na dva načina (dualnost!) in sicer po Kairosu in Kriosu. Gre za grške izraze, ki označujejo sledeče:

- Kairos: vedno je pravi trenutek
- Krios: linearno zaporedje časa tj. ure, minute, sekunde …

Struktura časa je smiselno enaka kot struktura prostora.
Ravno tako obstajajo “pokrajine”, nekje čas “teče” hitreje, drugje počasneje …

Saj veste, sekunde čakanja pred zasedenim straniščem so lahko neskončno dolgi, če nas nekam tišči. Enako število sekund pa je nepredstavljivo kratko, če se znajdemo v objemu nam posebej drage osebe.

Človeški um je med drugim tudi dejavnost, ki se upira razumevanju sebe skozi sebe.
Vse skupaj postane izmuzljivo, ljudje pa ta naš trud čutimo tudi kot fizični napor.

Zaradi omenjenega napora, ki je povezan še z napačnim razumevanjem narave časa, večina ljudi (žal) izgubi zavedanje, da prav vsaka naša dejavnost predstavlja vzrok nečemu.

Čas je namreč polje med vzrokom in posledico.

Sledi, da je učinek metulja je še kako resničen. VSAKO naše dejanje je nečemu vzrok in bo obrodilo svojo posledico.

Pri delu z ljudmi (odnosi), pri prehrani (telo), pri … čemerkoli.

Lahko se skrivamo pred samim seboj, lahko se posmehujemo takšnim ugotovitvam, lahko počnemo marsikaj … vendar sta tako prostor in čas kot dimenziji tukaj zgolj zato, da nam pomagata rasti in se razvijati.

Če bomo stvari delali z veseljem in sprejemali takšne odločitve, ki sebi in drugim v življenje vnašajo veselje, bomo živeli v veselju.

Če ne … bo pa veselja malo manj.
Le pozabiti ne smemo, da je tudi to posledica naših odločitev.

Srečno!

  • Share/Bookmark

Avtor Edvard Kadič, zapisano pod Aktualno, Filozofija | Tagi , , , , , | Ni komentarjev

Sem idealist. Pa kaj?

24.03.2014 ob 17:02

Na moj račun večkrat letijo komentarji, da sem idealist. Da naj se že enkrat zresnim, saj konec koncev nisem več star 15 let.

Enkrat jih poslušam zato, ker se zavzemam za univerzalni temeljni dohodek. Ker mi res ni mar za izračune, ki mi jih pod nos servirajo ekonomski „realisti“. Vsem izračunom navkljub namreč ne moremo vedeti, ali bi se UTD sistem izšel v dobro vseh nas ali ne. Zakaj ne moremo vedeti? Zato, ker tega sistema ni še nikjer, da bi ga lahko ocenili tudi v praksi. Je pa zanimivo, kakšen upor vlada proti sami UTD ideji. Kar verjetno tudi pove marsikaj o njegovih možnostih preživetja.

Pač verjamem, da ima vsakdo med nami pravico izživeti svoje bistvo na način, kot mu paše. In kaj potem če se zapije? Kdo pa ve, koliko življenj je trpel v nekih nemogočih zvezah in z nemogočimi ljudmi? Kdo pa ve, ali dotični ni prišel za teh 100 let sem zgolj na nek svojevrsten žur, kjer bo zadet celih 100 let? Se mi takšno zapijanje na račun prejemanja univerzalnega dohodka zdi prav? Ne. Zdi se mi potrata časa. A kdo sem jaz, da bi mu sodil?

Drugič jih poslušam, ker sem prepričan, da je načrtno zapraševanje atmosfere (chemtraili) dobro organizirana dejavnost, ki se načrtno izvaja nad nami. Ker mi res dol visi za ARSO trditve, da to ni res. Trditve, ki temeljijo na … čem že? Na prepričanju treh vodilnih zaposlenih v ARSO, statistični gumerabiki vremenskih podatkov zadnjih 100 ali 200 let ter znanstveni paradigmi, ki trdi, da smo se razvili iz opice?!? No ja, saj bo, kljub vsemu, res nekaj na tem. Glede na slepo verjetje znanstvenemu bogu (ki je btw star šele dobrih 200 let) oz. nekakšni “objektivni” resnici izven nas, očitno še vedno z eno roko lepo visimo z veje in prav nič se nam ne mudi sestopiti.

Tretjič jih poslušam, da sem navaden idealist, ker verjamem, da so krize in razna krpanja bančnih lukenj zelo precizno vodeni ukrepi za vodenje množice točno tja, kjer jih tisti, ki te procese vodijo, želijo imeti. Ker verjamem, da je napaka sistema v tem, ker demokracija temelji na denarju in ne denar na demokraciji. Tisti, ki ima v lasti več sredstev za izmenjavo (denar), danes namreč narekuje delovanje tistim, ki so zadolženi za blagostanje množic. Namesto da bi bilo obratno. In denar se danes zgolj tiska, nima nobene „realne“ podlage, da ne bo pomote.

Baje sem v skupnem idealist zato, ker verjamem, da nekdo v ozadju zelo dobro ve, kako usmerjati te tokove. Ker verjamem, da imamo vsi skupaj v sebi moč se zbuditi iz te kolektivne iluzije nemoči in si urediti ta svet tako, da se bomo v njem VSI res dobro počutili. Aja, pa še zagovornik teorij zarote sem tudi za zraven. Če namreč združiš pojma idealist in teorija zarote, je veliko lažje nekoga prikazati kot bedaka. Predvsem seveda v lastnih očeh.

Tudi prav.

Vendar je prav „ biti realist“ daleč najbolj zanesljiva pot v sivo sredino družbe. V nič. Biti ne tič ne miš. Biti zgolj udobno pogreznjen v naslonjač življenja z neko “za preživet” plačo, kdaj kaj pokomentirati in počakati, da napad (življenje) mine.

Zakaj bi si kdo sploh želel biti realist? V čem je trik? Da bom drugim okoli sebe pojasnjeval, da je to vse kar je in da se pravzaprav nima nobenega smisla ukvarjati s svetom, saj sem zanj premajhen?

Na koncu se vse zreducira na mojo lastno odločitev.

Kar se bom odločil, to bom storil.

Kar bom storil, je storjeno.

Lahko počakam, da realisti to opazijo.

Če bi me to kaj brigalo. Pa me ne.

  • Share/Bookmark

Avtor Edvard Kadič, zapisano pod Aktualno, Filozofija, Ready to fly ? | Tagi , , , , , | 1 komentar

Sinhronost 11:11

25.02.2013 ob 11:09

Sinhronost je v splošnem pojav, ki zaradi simetrije oz. zrcaljenja v nas sproži občutek čudenja, navdušenja ali pa nekakšnega višjega smisla v opaženem. Višjega smisla, kot pa bi mu ga pripisali glede na druge podobne pojave.

Prav posebno mesto v zvezi s pojmom sinhronosti zavzema pojav 11:11. Najpogosteje je opažen na digitalnih urah, podobno pa ga lahko opazimo tudi vsepovsod drugje. Na računu v trgovini (11,11 eur), pri merjenju blaga (11,11 metrov) točenju goriva na bencinski črpalki (11,11 litrov) ipd.

Mnogi zastanejo vsakič, ko na uri, števcu ali drugem digitalnem pokazatelju opazijo omenjeno zaporedje. Mnogi ga nekaj časa opažajo prav vsak dan.

Kaj pomeni?

Daleč najpogosteje pripisani pomen temu pojavu je, da gre zgolj za naključje. Npr. na uri se zgodi dvakrat na dan. V šali pravimo, da se to zgodi dvakrat zato, da ga lahko še vedno vidimo, če smo ga prvič spregledali.

Na področju zavedanja oz. naše zavesti pa je običajno razumevanje pojava, da moramo biti posebej pozorni na naše misli in dogajanje v trenutku, ko smo pojav opazili.
Pravimo, da nas želijo angelčki (višji jaz, univerzum, karkoli-že-pač v ne-fizičnem svetu) opomniti na tesnejši stik z (njimi) nami. Opozarjajo nas, da bodimo bolj pozorni na vir, iz katerega se ta svet rojeva. Torej nase, na svoje misli in dogajanje okoli nas.

Katera glasba je na radiu, kaj trenutno beremo, o čem točno premišljujemo, kakšno vozilo se je pravkar peljalo mimo našega okna itd. Vsakič ko opazimo to število, se tako počutimo bolj povezani z univerzumom oz. našim duhovnim bistvom.

Za tiste, ki zgolj duhovnih interpretacij fenomena ne sprejemate ravno najbolje, je na voljo tudi veliko bolj znanstvena. Možgani delujejo kot računalnik. Delovanje računalnika temelji na binarnih kodah (kodah, ki jih sestavljata števili 1 in 0). Skladno s tem pogledom je 11:11 binarna koda, katero preko vibracijskega spektra, ki ga prepoznavamo z očmi (podobno podatke prenaša čitalec črtne kode v trgovini), prenašamo v možgane in tako aktiviramo ti. speči del človeške DNK.

Ta del DNK je v medicinski literaturi znan tudi kot “odvečni” del, kot smeti. Zakaj bi narava z vso svojo modrostjo in doslednim spoštovanjem univerzalnih zakonitosti pri življenju vzdrževala smeti, ni jasno. Tako ta razlaga kar naenkrat dobi mnogo več teže.

Še posebej, če jo povežemo z možnostjo obstoja in uporabe fenomena 11:11 kot digitalne časovne kode. Torej, koda 11:11 aktivira preostanek DNK, da pride do povezovanja in delovanja tudi ostalih vezic v DNK. Da nimamo povezanih (aktivnih) le 2-eh, kot jih danes prepoznava medicina. S tem neposredno aktiviramo podzavestni del oz. aktiviramo možganske povezave, ki vodijo do spominjanja (beri:  aktiviranja) naših sposobnosti, ki jih potrebujemo v tem svetu za svoj in skupni razvoj. V praksi se to običajno izrazi kot povečana pozornost na posameznem področju, kot “aha-efekt” pri povezovanju obstoječih znanj ipd. Tako “kar naenkrat” postanemo veliko bolj učinkoviti in lahko tvorno veliko več prispevamo k našemu skupnemu razvoju.

Naj za konec omenim še znamenito Fibonaccijevo število oz. zaporedje. To število je jedro svete geometrije in zlato pravilo našega Stvarstva. Prvi dve števili tega zaporedja sta: 1,1, … Iz tega sledi, da to število predstavlja konec fizičnemu svetu, kot ga poznamo v trenutku, ko število opazimo.

Verjetno ste ta prispevek prebrali zato, ker ste tudi sami že izkusili 11:11 pojav.

Če pojava do tega trenutka še niste izkusili, obstaja velika verjetnost, da ga boste v kratkem.  ;)

Žitni krogi 11:11

EdvardKadic.com

  • Share/Bookmark

Avtor Edvard Kadič, zapisano pod Aktualno | Tagi , , , , | 2 komentarjev

Očesni stik in laganje

4.01.2013 ob 11:19

Očesni stik oz. njegovo pomanjkanje, je po besedah socialnega psihologa in strokovnjaka za mikro izraze obraza, dr. Marka Franka, eden od najbolj NAROBE razumljenih vidikov zavajanja in prikrivanja.

Vsepovsod je mogoče zaslediti priporočila,  še posebej pri NLP-nevro lingvističnem programiranju, da imajo normalen očesni stik, podaljšani očesni stik (buljenje) in smer pogleda skrit pomen.

Pogled v desno zgornjo smer npr. naj bi pomenil, da človek nekaj konstruira in posledično celo, da si izmišljuje. Pogled v levo zgornjo smer, da se spominja. Če človek gleda neposredno v vas, da vam laže. In tako dalje.

Pa je res kaj na tem?

Več TUKAJ

  • Share/Bookmark

Avtor Edvard Kadič, zapisano pod Aktualno | Tagi , , | 1 komentar

Kako se učinkovito predstaviti?

24.12.2012 ob 13:17

Ljudje si o nas ustvarijo sliko v manj kot 30-ih sekundah.

Osrednji problem omenjenega dejstva je v tem, da se tako ustvarjeno mnenje kasneje zelo težko spremeni.

V zapisu navajam par ti. „umazanih trikov“, s katerimi se lahko predstavimo veliko bolj učinkovito.

Tako, da bo prvi vtis v bodoče še boljši.

Zapis TUKAJ

  • Share/Bookmark

Avtor Edvard Kadič, zapisano pod Aktualno, PR | Tagi , , , , | Ni komentarjev

Starejši zapisi »