Svet je lep !

Ko smo pred nedavnim na eni od zabav slavljenki zaželeli še naslednjih 100 srečnih let in več, nas je presenetil njen komentar: „Eh, saj bo konec leta tako ali tako konec sveta“. Nasmehnili smo se, padlo je še nekaj šal na ta račun, in nato se je svet naprej vrtel v ritmu muzike za ples.

O enigmi 2012 se kljub resnosti problematike ne govori kaj veliko. Še več. Uradna znanost in mediji, ki se nanjo opirajo, o tem preprosto molčijo. Še zadovoljni so, da o tem ni potrebno kaj veliko poročati.

Kdo pa se bo zapletal v Majevske razlage, ki so s svojim koledarjem za letošnji zimski solsticij napovedali prihod nove dobe že v prvih stoletjih po Jezusu? Bi se vi bodli z Vatikanom, kaj je sv. Malahija v 11.stoletju mislil s svojimi 112 zapisi? Preverite sami na Wikipediji! Napovedal je, da se bo svet končal z naslednikom sedanjega papeža… in sedanji je star že svojih 85 let! Večen pa tudi ne bo, kajne?

Kaj pa razprava z NASO? Hvala lepa. Če so njihovi šefi sposobni metati vlade gor pa dol, izvažati demokracijo kamor je glede na zahteve kapitala potrebno… Zakaj bi se potem v naših medijih nekdo trudil in se izpostavljal z dokazovanjem, da je možno, da je na robu našega osončja planet, ki povzroča anomalije tako v Lunini kot Zemljini krožnici? NASA namreč ne priznava sklepov niti lokalnih astronomov. Kot primer naj omenim, da so se poleti l.2010 različni strokovnjaki, astronomi, matematiki itd., sestali na univerzi Cornell v ZDA in si zastavili preprosto vprašanje: Ali je mogoče, da je na robu našega osončja takšno veliko telo, ki s svojo gravitacijo povzroča anomalije v našem osončju in ga mi ne vidimo? Odgovor je za marsikoga šokanten. Ne samo da je možno, celo verjetno je.

Torej je kar naenkrat problem poročanja o ugotovitvah okoli konca l.2012 ugajanje ti. main-stream mnenju in ne odpiranje polja za razpravo.

Sam vidim to kot lep prikaz osrednjega problema paradigme vladanja na zahodni polobli, ki je kot takšen počasi preprosto zrel za smetišče. Za vladajoče elite namreč vladanje ni urejanje razmer po volji ljudi, temveč nadzorovanje in usmerjanje ljudi s ciljem, da bodo ljudje potem šli tja, kamor si želi vlada.

In tako pridemo nazaj do zatišja informacij. Pravzaprav do nujnosti zatišja informacij v zvezi s koncem nekega obdobja, ki bo nastopil v prihajajočem zimskem solsticiju (21.12.2012).

Če namreč vsi mislijo isto, potem nihče kaj dosti ne misli, kajne? V Sloveniji velika večina prebivalcev še vedno meni, da je vse skupaj v zvezi z 2012 ena navadna velika bedarija. Torej po moji teoriji nihče kaj dosti ne misli.

Vsaka podobnost s kritičnim odnosom tudi do drugih družbenih fenomenov je seveda zgolj naključna. Če sem malo zloben: mogoče pa kritično razmišljanje sodi v dodatne obveznosti, zaradi katerih so tako zavzeto štrajkali šolniki ob zadnjem predvsem medijskem pohodu. Ne vem.

Sveta, kot smo ga poznali doslej, je počasi in zagotovo konec. Energije na zemlji se menjajo in menjajo se zelo intenzivno. Zanimivo, da ni potrebno biti kaj posebej subtilen da začutiš, da smo na pragu velikih sprememb. Spreminja se miselnost, ljudje občutimo sebe in svet bistveno drugače kot smo ga še leto ali dve nazaj, napori zagovornikov raznih varčevalnih, ne varčevalnih in drugih ukrepov za „odrešitev“ pa počasi delujejo… smešni.

Ko Vam banka pošlje obvestilo, da nimate denarja na računu in vam to obvestilo zaračuna 5 eur , potem veste, da kot stranka niste prav visoko med njihovimi prioritetami.

Ste zgolj molzna krava, hrana dinozavrov.

A čas takšnih in drugačnih dinozavrov je počasi minil. Izumirajo pred našimi očmi in oni se tega počasi zavedajo. To žal pomeni, da bodo še kdaj pa kdaj grozljivo zarjoveli, z repom udarili okoli sebe… to je pa tudi vse.

Če se ne bodo prilagodili, je njihov čas mimo. In konec leta 2012 je vedno bližje.

Edvard Kadič

David Wilcock, znameniti raziskovalec mejnih področij človeškega razumevanja in avtor knjige “The Source Field Investigations” je v zvezi z češariko oz. ti. “tretjim” očesom in prihajajočim obdobjem velikega dviga zavesti zapisal sledeče:

“ Na mnogih ( v preostalem tekstu) omenjenih lokacijah so bile najdene ogromne lobanje, ki kažejo na to, da ni šlo za navadne ljudi. Ti. “Boskop” lobanjam, ki so bile najdene tako v J.Afriki kot drugje po svetu, je celo revija Discover posvetila zelo veliko pozornosti.

Mnogo tovrstnih legend se osredotoča prav na češariko, žlezo z notranjim izločanjem v človeških možganih.

Moje raziskave dokazujejo, da gre v povezavi z retinalnim tkivom v resnici za delujoče “tretje” oko, ki je neposredno povezano z korteksom, ki je zadolženo za vizualne vtise.

Kaže na to, da češarika sprejema vtise iz astralnega telesa – kar mi izkušamo kot sanje, izven-telesne izkušnje, gledanje na daljavo (remote viewing) in obsmrtne izkušnje.

Večino časa se ga zgolj ne zavedamo.

Starodavni nauki in izročila kažejo na to, da bomo med Velikim prehodom (2012) v Zlato dobo to povezavo z “astralnim” telesom dodobra okrepili.”

Edvard Kadic

Več o aktivaciji češarike:  TUKAJ

Vir prevoda: TUKAJ

Zgodba v zvezi z erotično masažo, go.Čepin in njenim javnim linčem, se mi zdi tragična. Res. In to zaradi več razlogov.

1. Ne vidim posebne razlike med masiranjem noge, hrbta ali penisa, kadar si to seveda počnejo med seboj odrasli ljudje, ki so se o tem prostovoljno dogovorili. Ja, se strinjam, da je v konkretnem primeru lahko potem problem glede denarja, predvsem zaradi davkarije. Ampak to je problem, ki se ne razlikuje glede na dejavnost temveč glede na učinkovitost (izvršljivost) zakonodaje.

2. Stigmatizacija je problem tudi za najbolj “okorele” kriminalce, kaj šele za nekoga, ki je prepoznaven v družabnem življenje okolja v katerem živi, mu je mar za otroke, družino  in skrbi za svoj “image” .

3. Podjetniška miselnost slovencev v veliki večini ne seže dlje kot do meja Slovenije.  To je razvidno na vseh področjih. Od tranzicijskih mešetarjev, ki so danes večinoma v politiki (ali kot botri ali pa delajo kot svetovalci politikov) in se na vse kriplje trudijo nakradeni denar nekako le pripeljati v domači kurnik, večinoma skozi nepremičninske posle (saj veste, “nepremičnina je pa vseeno nepremičnina in ti jo ne more kar tako nekdo odpeljat”), da bodo na stara leta lahko sedeli pod lipo in na kolenih svojim vnučkom pripovedovali o dobrih starih časih, pa do samooklicanih estradnikov, ki preprosto nimajo dovolj velikega trga in ne delajo drugega, kot da hranijo svoj ego in ustvarjajo gužvo na sceni . Nič kaj dosti ne znajo oz. nimajo za pokazat, zato dlje od Kolpe, Mure, Ljubelja in Fernetičev niti ne upajo.

4. V demokratični družbi, kamor naj bi Slovenija vsaj zaradi članstva v EU sodila,  zgodba takšne vrste (običajno ji rečemo kar škandal), kjer imamo estradnico, javnega uslužbenca in namig na prostitucijo, mora odmevati širše. Odpira namreč več globljih družbenih vprašanj in naloga novinarstva je tudi to, da se takšna vprašanja javno izpostavijo. V Sloveniji pa se ta vprašanja načrtno spregledajo, povečini zaradi osebnih interesov. Naj jih naštejem le nekaj: nočem delati reklame konkurenčnemu mediju, meni se to ne zdi nič posebnega, kdo pa sem jaz, da se bom v to vpletal… mogoče pa potem v zgodbi naletim na koga, ki mi lahko resno zagreni življenje – Slovenija je pač majhna ipd.

5. Popolna ženska naj bi v sebi združevala lastnosti mame, kuharice, ljubice, kurbe, hišne pomočnice, vrhunske organizatorke otroških rojstnodnevnih zabav, skladiščnega dispečerja pred odhodom na dopust itd…. Vse lepo in prav, dokler se to ne začne deliti, glede na našo paradigmo. Torej, nekatere lastnosti si želimo in so sprejemljive, nekatere lastnosti pa si želimo, a so glede na naša prepričanja nesprejemljive. In okoli teh se mentalno začnemo vrtinčiti kot mravlja v vodi, ki se skupaj z vodo vrtinči v odtok v umivalniku in ne razume, da jo bo tok vseeno odnesel kljub temu, da je dobra plavalka.

Če uvodno zgodbo nekoliko razširim z nedavnimi dogodki, pridem najmanj do predlaganega družinskega zakonika. Pomislite samo na nedavno kulturo dialoga v omenjenem primeru. Daleč največ težav s kakršnokoli spremembo so imeli prav tisti, ki se naslanjajo na ti. cerkvene vrednote in “tradicionalno” družino.

Torej Bog, popolno Eno, ljudi deli na dobre in slabe? Po moje, ne.

Če nas deli, potem namreč priznava, da svet ni popoln. Torej je on(ona), ustvarilo nekaj, kar ni popolno. S tem ni problema dokler ne dodamo malenkost: če je to, kar je ustvarjeno, ustvarjeno po njegovi podobi, to pa ni popolno, pomeni, da tudi on ni popoln.

Je potem Bog popoln ali ni?

Torej cerkev zagovarja nepopolnega Boga in delitev med ljudmi?

Baje, da ne. Vsaka podobnost z dejanskim stanjem je seveda zgolj naključna.

Ljudje smo rojeni v ti. dvojnost zato, da lahko razumemo Eno. Brez poglabljanja v nasprotja ne moremo razumeti, kaj je celota. Brez poglabljanja v dogodke, kot je uvodoma omenjeni, ne moremo bolje razumeti, kdo smo kot posamezniki in kot družba.

Smo namreč Eno. In nič več in nič manj.

Mogoče pa kdo preprosto ne želi, da se o tem razmišlja?

In mogoče je to še največja tragedija celotne uvodne zgodbe.

Edvard Kadič

Najprej so me učili, da je končno stanje komunizem. Da naj tja stremim.

Saj veste, vsakdo prispeva po svojih najboljših močeh, za vse je vsega dovolj in sistem se razvija v popolni radosti.

Nato pa je sledila tranzicija, osvobajanje izpod „ takšnih rdečkarskih traparij“ in nauk, da je kapitalizem daleč najboljše, kar se nam sploh lahko zgodi.

Torej, vsakdo prispeva po svojih najboljših močeh, za vse je vsega dovolj in sistem se razvija v popolni radosti. (!?)

Vse skupaj bi še nekako razumel, če bi govorili o nadgradnji enega sistema z drugim. Ampak ne, ne govorimo o tem. Govorimo o nasprotujočih si idejah, od katerih ta, ki naj bi bila boljša, v tem trenutku uničuje milijone življenj po celem svetu.

Glede na to, da sta zgoraj omenjeni ideji večinoma prihajali iz ust istih ljudi, je na mestu pomislek, da ali ti ljudje to počnejo načrtno ali pa preprosto ne razumejo za kaj se v resnici gre.

Moja teorija (moja ni zato, ker sem si jo jaz v celoti izmislil temveč zato, ker jo zagovarjam) pravi, da smo žrtve korporativnih psihopatov tj. psihopatov, ki so zaposleni v vrhovih najvplivnejših bank in podjetij (na svetu in lokalno).

Naj najprej definiram, kdo psihopat sploh je (vir: Wikipedia):

to je oseba z osebnostno motnjo, ki jo označuje prevladujoč vzorec neupoštevanja pravic drugih in družbenih norm. Psihopati imajo popolno pomanjkanje sposobnosti empatije tj. vživljanja v čustvena stanja drugih, ne čutijo obžalovanja ter zelo plitko doživljajo svoja čustva. V splošnem jih označujemo kot nepoštene, arogantne, agresivne, impulzivne, neodgovorne, hedonistične in sebične ljudi. Preprosto: to so ljudje, ki jim ni mar za nikogar drugega, kot le zase.

Če se malo pošalim: Ne, nisem prepisal zaželjenih osebnostnih lastnosti za delovno mesto direktorja banke.

Vendar pa trenutna kriza odpira številna etična vprašanja o tem, kdo plačuje nastalo situacijo in kdo je zanjo odgovoren.

Stališče, ki ga zelo redko zasledim je, da vsi direktorji preprosto ne delujejo v dobro svojih podjetij, temveč nekateri predvsem v svojo korist. To isto lahko povemo tudi za politični parket.

To stališče je lahko zelo pomembno, še posebej če pogledamo podjetja z dolgoletno tradicijo, skrbno načrtovanim in vodenim razvojem ter tudi vzpostavljeno finančno stabilnostjo. Potem pa v nekaj letih, ko je krmilo prevzel novi vodja, zadeva ne samo da propade, temveč „zaslužni vodja“ odide s skoraj neverjetno odpravnino in popolno angelsko avreolo okoli glave v smislu: jaz nisem nič kriv.

Zanimivo, da tudi empirične raziskave in najuglednejši profesorji s tega področja opozarjajo na ta fenomen. Naj jih v dobro resnosti tega sestavka naštejem le nekaj: Clive R.Boddy, prof. Rober Hare, P.Babiak, R.J.R Blair, J.Clarke…

Psihopati so namreč ljudje, ki imajo motnjo v možganih, na področjih amigdale in frontalnega korteksa (sprednji del možganov). Področje možganov, ki ga imenujemo amigdala, pa je znano kot sedež človeških čustev (tudi strahu). Torej področje, kjer se procesirajo ti. socialno relevantne informacije. Iz tega sledi velika verjetnost, da bi motnja delovanja v tem področju vodila do hladnega in socialno nesprejemljivega obnašanja.

Torej, „napačno“ povezani nevroni v tem predelu napačno prevajajo impulze, kar človeka naredi nenormalno hladnega, preračunljivega in okrutnega do drugih ljudi. Torej, nevarnega tako za ljudi kot za organizacijo, znotraj katere deluje.

Če se šalimo ali pa ne ugotovimo, da je tovrstno obnašanje postalo kar nekakšen standard obnašanja predvsem npr. na področju bančništva (saj veste, pri denarju ni prostora za emocije !?), prevzemanja podjetij in drugih dejavnosti gospodarstva, ki so tesno oz. neposredno povezane z večjimi denarnimi tokovi…

Psihopati oz. ljudje s takšno motnjo namreč brez vsakršne vesti brezobzirno manipulirajo z drugimi preprosto zato, da zadovoljijo sebe in dosežejo svoje cilje.

Seveda ti ljudje niso padli s hruške, temveč so ravno tako odrasli v družinah in našem skupnem okolju. A kaj so se nujno morali naučiti, glede na to, da praktično nič kaj dosti ne čutijo in tega niti ne vedo?

Da se z ljudmi (tistimi, ki polno čutijo) so-biva in upravlja s prijaznimi nasmeški, zabijanjem časa s poslušanjem (zabijanjem za njih, seveda), osebnim šarmom, številnimi diplomami v CV-jih itd.

Profesor Robert Hare, eden vodilnih na področju psihopatologije na svetu je nekoč v šali celo dejal: „Če psihopatov nebi našel v zaporu, bi jih šel iskat med ljudi na borzni parket.“

In res! Ko spremljate poročila o ti. „finančnih trgih“ lahko preberete o tem, kako kapital „ne kaže obžalovanja“, kako je „krut in neizprosen“ ipd.

Ampak zgodba se tukaj ne zaključi temveč šele dobro razvije.

Raziskave (Boddy,2010) kažejo na to, da psihopati kažejo nagnjenje po delovanju znotraj specifičnih organizacij. Finančne inštitucije so „po defaultu“ njihov tip zaposlitve, saj omogočajo izjemno velika nadomestila.

Gre pa tudi za izjemno šarmantna bitja (psihopati), ki so brez težav sposobna vstopiti v sistem modernega podjetja in se tudi zelo hitro ter relativno neopazno povzpeti do vodilnega mesta. Zakaj?

Preprosto zaradi „kaotične“ narave modernega velikega podjetja.

Kaj je osrednja lastnost omenjenih podjetij?

Da se neverjetno hitro in neprestano spreminja notranja organizacijska struktura ter ključni zaposleni. Prav ta „kaos“ pa omogoča psihopatom, da se s pomočjo svoje šarmantnosti in ekstrovertiranosti hitro postavijo v položaj idealnega vodje.

Če to idejo sedaj do konca razvijemo, pridemo do presenetljive ugotovitve: obstaja velika verjetnost, da so prav ti „korporativni psihopati“ krivi za nastalo situacijo v družbi.

S tem, ko so zasedli ključna delovna mesta znotraj ključnih finančnih ustanov in prevladujočih gospodarskih ter političnih inštitucij, so tam neposredno vplivali na moralno klimo (postavljali standarde obnašanja) celotne organizacije ter skozi izjemno moč svojega položaja in položaja organizacije v družbi tudi na družbeno klimo in razumevanje uspeha, produktivnosti ipd.

Hitro menjavanje ključnih zaposlenih v upravi glede na relativno počasen cikel proizvodnje oz. sprememb, postavlja opazovalca (lastnika ali pa npr. narod glede na državno banko) v nemogoč položaj, če želi identificirati uspeh posameznega managerja.

Neupehov se ne vidi do zadnjega trenutka, lastnik uspeha pa je po drugi strani tisti, ki je najbolj glasen, najbolj vpliven in ima najboljše politične sposobnosti. Omenil sem že, da imajo „korporativni psihopati“ teh lastnosti v izobilju. In jih tudi uporabljajo, brezkompromisno in s kirurško natančnostjo.

Danes smo soočeni s krizo velikih razsežnosti.

A če je teorija o korporativnih psihopatih pravilna, potem smo šele globoko v dreku.

Saj ti isti korporativni psihopati svetujejo vladam in podjetjem, kako naj pridejo ven iz krize… njim pa seveda izplačajo neverjetne honorarje… kljub kolapsu celotnega sistema.

(Kar pa je seveda njim, korporativnim psihopatom, popolnoma normalno.)

Če kdaj, potem svet potrebuje zdaj vodje, ki imajo tudi vest in osebno odgovornost!

In hvala bogu, obstajajo načini, kako se psihopate identificira.

Verjetno je napočil čas, da se te načine tudi uporabi.

Edvard Kadič

Mnogi verjamejo, da so politiki in razni profesorji ekonomije v Sloveniji s svojimi umotvori o krizi in izhodih enostavno butasti.
Menim, da zgolj ne razumejo, kje smo.

Konec sveta namreč ne bo šele konec leta, temveč se je konec sveta že pričel.

Konec človeka namreč nastopi takrat, ko človeka preplavijo paradoksi v takšni meri, da življenje izgubi smisel. Po domače, da se mu zmeša.

Greš v k zdravniku in v lekarno z namenom, da bi odpravil težavo, prejmeš pa sredstva od katerih postaneš odvisen in tvoje težave še povečajo. … Želiš rešiti stanovanjski problem, odideš v banko in prejmeš ustvarjene številke v računalniku (beri: denar na tvojem TR) in nekaj, čemur se reče obresti. Teh banka seveda ni ustvarila in jih moraš ti dobesedno vzeti nekomu drugemu, če želiš, da ti banka (ki je iz nič ustvarila nekaj) ne vzame tvojega stanovanja. … Greš v trgovino po hrano, dobiš pa nekaj, kar je zgolj navzven podobno hrani, znotraj pa prepojeno s sladkorjem in drugimi umetnimi snovmi zato, da kupuješ to in ne kaj drugega. … Greš javno protestirati proti sramotno nizkim plačam in ti nasproti stoji policaj, ki nima pojma, kako naj s plačo preživi mesec dni… Greš na bencinsko črpalko in ugotavljaš, da je bencin dražji zato, ker so se neki gospodje nekje (beri: OPEC ali karkoli drugega) dogovorili, ja DOGOVORILI, da je treba cene povišati… Gledaš politike in se čudiš norosti, ko elita preko bank zaserje sistem, politiki pa razpravljajo o tem, da je treba ljudem še nekaj vzeti, banke in elito pa seveda pustiti pri miru. … Gledaš, koliko denarja ima naj-5 ljudi na svetu, zraven pa 1/3 planeta strada… Toliko o paradoksih…

Ne, ni potreben noben meteor ali kakšen drug kamen, da naredi konec vsemu temu 21.12.2012. Konec je že tukaj, le večina tega še ne dojema.

In sedaj seveda vprašanje – Kaj storiti?

Evo, 10 točk tudi z moje strani, pribitih v slovenski medijski prostor, kaj narediti v Sloveniji – per takoj:

1. Razpustitev parlamenta in ustanovitev 12-članskega sveta modrecev – vrhovni organ z izvršilno, sodno in zakonodajno močjo.

2. 12 mesečni moratorij na odplačevanje vseh kreditov in leasingov v Sloveniji

3. 12 mesečna prepoved oglaševanja kozmetičnih, farmacevtskih, finančnih in prehrambenih izdelkov

4. Izstop iz eur monetarne unije

5. Razdelitev bonov za nakup hrane v višini 300 eur/prebivalca Slovenije

6. Znižanje cene goriva za vsa vozila, registrirana v Sloveniji na 0,5 eur/liter (vozilo seveda lahko registrira le slovenski državljan)

7. Ustanovitev sveta za nacionalno programiranje razmišljanja Slovencev, ki bdi nad šolstvom, mediji in oglaševanjem

8. Ustanovitev sveta za hrano, vodo in energijo, ki bdi in aktivno usmerja politiko samooskrbe Slovenije

9. Davčno izenačiti cerkveno premoženje in zaposlene v cerkvi z vsemi ostalimi, vsa sredstva iz teh virov pa preusmeriti v brezobrestno kreditiranje samostojnih podjetnikov in posameznikov

10. Odprtje okrajnih točk za evidentiranje pobud in idej za napredek in razvoj Slovenije. Sodelujejo lahko vsi. Vsak državljan Slovenije lahko odda svojo pobudo za napredek, ki mora biti sestavljena iz:
a. Pobuda (v enem stavku)
b. Pojasnilo (max. 500 znakov)
c. Podpis in kontaktni telefon predlagatelja, da bo osebno zagovarjal idejo

Najmanj to.

In še mnogo drugega.

Spisek seveda ni popoln, je zgolj prvih 10 točk, tistih, ki zahtevajo največji pogum.

Pogum, ki ga trenutni parlament enostavno nima.

Edvard Kadič