Edvard Kadič

Filozof brez dlake na jeziku.

O naravi časa

27.08.2014
Pogosto lahko slišimo, kako nekdo nima časa, kako zdaj, jutri ali včeraj ni bil pravi čas ipd.

Ste se že kdaj vprašali, kaj je čas?

Mnoge, ki se začnejo nekoliko poglobljeno ukvarjati z osebnostnim razvojem, kmalu začne razumevanje časa precej begati.

Poenostavljene razlage, da je za vsako stvar vedno pravi čas, da je že prav, da se je to ali ono zgodilo ipd., so nam ob dnevnih težavah precej borna tolažba.
Narava našega bivanja v tem svetu je dualna. Razcepljeni smo med duhovno in materialno, med moške in ženske, med dobro in zlo itd.

Danes lahko zahvaljujoč Albertu Einsteinu vsi skupaj bolje razumemo, da je naš svet tudi v svojih temeljih pravzaprav le projekcija znotraj dveh dimenzij, dimenzije prostora in dimenzije časa.

Obe dimenziji imata zelo podobno naravo. Medtem ko prostor podlega predvsem razumevanju skozi prizmo zunanjih čutil (vid, sluh, otip, voh okus), pa čas podlega razumevanju predvsem skozi prizmo naših notranjih čutil. Povedano enostavneje, razumevanju našega uma.

Prostor in njegove zakonitosti, vsaj v večini, zelo dobro definira znanost, ki ji pravimo fizika. Napaka, ki pa jo večina fizikov ves čas ponavlja, ljudje pa v dobri veri zgolj povzemajo je, da si fizika kot znanost lasti pravico definirati tudi čas.
In ga definira zgolj linearno.

Čas naš um prepoznava na dva načina (dualnost!) in sicer po Kairosu in Kriosu. Gre za grške izraze, ki označujejo sledeče:

- Kairos: vedno je pravi trenutek
- Krios: linearno zaporedje časa tj. ure, minute, sekunde …

Struktura časa je smiselno enaka kot struktura prostora.
Ravno tako obstajajo “pokrajine”, nekje čas “teče” hitreje, drugje počasneje …

Saj veste, sekunde čakanja pred zasedenim straniščem so lahko neskončno dolgi, če nas nekam tišči. Enako število sekund pa je nepredstavljivo kratko, če se znajdemo v objemu nam posebej drage osebe.

Človeški um je med drugim tudi dejavnost, ki se upira razumevanju sebe skozi sebe.
Vse skupaj postane izmuzljivo, ljudje pa ta naš trud čutimo tudi kot fizični napor.

Zaradi omenjenega napora, ki je povezan še z napačnim razumevanjem narave časa, večina ljudi (žal) izgubi zavedanje, da prav vsaka naša dejavnost predstavlja vzrok nečemu.

Čas je namreč polje med vzrokom in posledico.

Sledi, da je učinek metulja je še kako resničen. VSAKO naše dejanje je nečemu vzrok in bo obrodilo svojo posledico.

Pri delu z ljudmi (odnosi), pri prehrani (telo), pri … čemerkoli.

Lahko se skrivamo pred samim seboj, lahko se posmehujemo takšnim ugotovitvam, lahko počnemo marsikaj … vendar sta tako prostor in čas kot dimenziji tukaj zgolj zato, da nam pomagata rasti in se razvijati.

Če bomo stvari delali z veseljem in sprejemali takšne odločitve, ki sebi in drugim v življenje vnašajo veselje, bomo živeli v veselju.

Če ne … bo pa veselja malo manj.
Le pozabiti ne smemo, da je tudi to posledica naših odločitev.

Srečno!

  • Share/Bookmark
 

Avtor Edvard Kadič, zapisano 27.08.2014 ob 14:42 pod Aktualno, Filozofija. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “O naravi časa”
  1. h3x0r89 - 10.10.2016 ob 17:04

    To je to !

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !